
TRI OSNOVNE PREDVOLILNE TOČKE
stranke Za zdravo družbo (ZD)
Zakaj je potrebno ukiniti obvezno cepljenje
Ustava Republike Slovenije v 35. členu državljane RS ščiti pred kakršnim koli posegom (tudi medicinskim) v telo brez privolitve, razen v primerih, ko zakon določa drugače, kar pa mora biti v skladu z ustavnimi načeli in temeljnimi človekovimi pravicami. Primer takšne izjeme je določen v Zakonu o nalezljivih boleznih (ZNB), ki v imenu varovanja javnega zdravja določa obvezno cepljenje za otroške nalezljive bolezni in cepljenje v primeru razglašene epidemije. Navedeni poseg v telo brez privolitve, pogosto celo ob izrecnem nasprotovanju, temelji na zgrešeni domnevi, da ima umetno ustvarjena imunost, pridobljena s cepivom, bistvene prednosti pred naravno pridobljeno imunostjo, ki je rezultat prebolelosti.
ZNB je bil sprejet leta 1995 in so ga do leta 2023 spremenili kar osemkrat, kar pomeni, da je med najbolj spreminjanimi zakoni v Sloveniji. Izvršilni oblasti omogoča poseganje v temeljne (in nekatere ustavne) človekove pravice in svoboščine. Kljub izredni občutljivosti ZNB vsebuje hude anomalije, vezane na obvezno cepljenje.
ZNB je v 22.a členu za navidezno izpolnitev zahtev Ustavnega sodišča iz leta 2004 določil varnostne ukrepe, ki so neuresničljivi in tako ustvaril obvod za nadaljevanje obveznega cepljenja. Obveznikom, ki se iz kakršnegakoli razloga želijo posegu izogniti, je naložil breme dokazovanja obstoja okoliščin za opustitev cepljenja, ne le izkazovanja verjetnosti za njihov obstoj. Takšna prevalitev dokaznega bremena omogoča poseganje v človekovo telo (v nasprotju z voljo posameznika) na podlagi verjetno izkazanih dejstev. Ob neutemeljeno visokih zahtevah za obveznike pa ZNB hkrati ne zagotavlja niti osnovnih standardov za varen medicinski poseg in dolžne skrbnosti aktivnega spremljanja neželenih učinkov.
Vse našteto je dobilo popolnoma novo težo v obdobju, ko je v WHO vse bolj očiten konflikt interesov, ki sovpada s spreminjanjem osnovnih medicinskih definicij ter standardov. Spreminjanje temeljev medicine, bi teoretično v končni fazi lahko pripeljalo do posegov v človekove svoboščine zaradi povsem banalnih razlogov (na primer sezonske “prehladne” bolezni), s precej neraziskanimi metodami (na primer mRNA tehnologija).
Prvo vprašanje, na katerega bi morala glede umetne imunizacije pravna stroka že pred leti odgovoriti, je: “Ali je medicinski poseg lahko obvezen, če si mnenje stroke o njegovi varnosti in učinkovitosti ni enotno”? Pomemben del strokovne javnosti namreč že dolgo opozarja, da cepljenje ni niti varen, niti učinkovit zdravstveni poseg. Množica neodvisnih (verodostojnih) znanstvenih raziskav njihovemu mnenju pritrjuje in ugotavlja vse slabše zdravstveno stanje cepljene populacije v primerjavi z necepljeno. Poseganje v človekovo telo s pomočjo medicinske represije, na podlagi mnenja, da ima umetno sprožanje imunskega odziva bistvene prednosti pred naravnim, je ob upoštevanju vseh nejasnosti in pomanjkljivosti izrazito nesorazmerno.
Zakaj je potrebno omejiti izpostavljenost Elektromagnetnemu sevanju
Velik del nas, ki dvomimo o brezpogojni “varnosti” sodobnih komunikacijskih tehnologij, menimo, da družba sprejema vsak nov tehnološki dosežek brez resne presoje posledic za zdravje in okolje. Eden najbolj znanih glasov v tem gibanju je epidemiologinja Devra Davis, avtorica knjige Disconnect: The Truth About Cell Phone Radiation (2010), ki ugotavlja, da obstoječa znanstvena podlaga ne izključuje škodljivih učinkov izpostavljenosti EMS ter da je politika glede mejnih vrednosti preveč diktirana s strani industrije in regulatorjev, ki tesno sodelujejo s tehnološkimi podjetji.
Po mnenju njenih in sorodnih kritik:
- Korporativna znanost ne temelji na resničnih podatkih, ampak na omejenih, kratkoročnih študijah, ki sploh ne upoštevajo vsakodnevne, dolgotrajne izpostavljenosti milijard ljudi modernim virom sevanja.
- Podkupljena znanost: Kritiki opozarjajo, da številne študije, ki jih citirajo regulatorji, niso neodvisne – celo nasprotno: financirajo jih podjetja, ki proizvajajo mobilne telefone, opremo in infrastrukturo. Po njihovem prepričanju to ustvarja konflikt interesov, kjer rezultati, ki kažejo neškodljivost, služijo političnemu in gospodarskemu interesu, ne pa resnici o tveganjih.
- Vladni in mednarodni standardi za EMS so zastareli in niso prilagojeni novim tehnologijam, kot sta 5G in internet stvari (IoT). Uporabljajo se meje, ki naj bi bile varne, čeprav ti mejni standardi po mnenju neodvisnih strokovnjakov ne zmorejo zajeti kompleksnih bioloških učinkov, ki jih lahko povzroča kronična izpostavljenost nizko intenzivnemu elektromagnetnemu polju.
- Načelo previdnosti je namenoma opuščeno načelo, rezultat trdega lobističnega dela in ogromnega vlaganja sporne industrije v politiko. Tehnologije in infrastruktura, ki povečujejo izpostavljenost, bi morale biti omejene do takrat, ko bi bilo jasno dokazano, da elektromagnetno sevanje nima pomembnega vpliva na zdravje. To pomeni nikoli, saj je neodvisna znanost že dolgo nazaj ugotovila katastrofalen vpliv EMS na zdravje živih bitij. Njene raziskave so prikrivane, zanikane in sankcionirane.
Zakaj je potrebno omejiti ali prepovedati zastrupljanje s pesticidi, glifosatom in GSO
Desetletja sprenevedanja glede škodljivosti sodobnega industrijskega kmetijstva so pustila hude posledice na zdravju ljudi. Pesticidi, glifosat in GSO ne morejo biti sprejemljivi samo zato, ker jih zagovarjajo institucije, ki so desetletja zavajale glede svinca, azbesta, DDT-ja in tobaka. Neodvisni znanstveniki in raziskovalci že leta opozarjajo, da sistematično zanemarjamo dolgoročne, kumulativne in nizkodozne učinke kemikalij, ki jih vsak dan vnašamo v telo – brez soglasja in brez izbire.
Obstaja kopica neodvisnih raziskav, ki kažejo na možne povezave med glifosatom in motnjami hormonskega sistema, poškodbami črevesne mikrobiote, vnetnimi procesi ter povečanim tveganjem za kronične bolezni. Ko opozorila prihajajo iz akademskih krogov brez industrijskega financiranja, so redno označena kot sporna, medtem ko so študije, plačane s strani proizvajalcev, avtomatično sprejete kot verodostojne. To ni znanstvena strogost, to je strukturna pristranskost.
Glifosat ni izoliran problem. Je hrbtenica industrijskega modela kmetijstva, ki temelji na monokulturah, kemični odvisnosti in gensko spremenjenih rastlinah, zasnovanih tako, da prenašajo več strupov, ne pa da hranijo ljudi. GSO v tem kontekstu niso nevtralna tehnologija, temveč orodje nadzora: patentirana semena, pravni pritiski na kmete in koncentracija prehranske verige v rokah peščice korporacij. Govoriti, da je razprava o GSO zgolj “čustvena”, pomeni ignorirati politično in ekonomsko realnost, v katero je ta tehnologija vpeta.
Zato je sklicevanje na načelo previdnosti ne le razumno, temveč nujno. Če obstaja utemeljen sum škodljivosti — in ta obstaja — potem je dolžnost družbe, da tehnologijo omeji, ne pa da čaka na “dokončne dokaze”, ki pogosto pridejo šele po desetletjih bolezni, degradacije okolja in nepopravljive škode. Dokazno breme bi morala nositi industrija, ne prebivalstvo.
To ni protiznanstveno stališče. To je zahteva po znanosti, ki ni kupljena, filtrirana in disciplinirana z interesi kapitala. Zavračamo idejo, da je nekaj varno zgolj zato, ker je dovolj dolgo na trgu ali ker prinaša dobiček. Hrana ni eksperiment. Zdravje ni kolateralna škoda. Previdnost ni strah — je razumna obramba pred sistemom, ki se je prevečkrat izkazal za napačnega.